Kako otroku pomagati prebroditi nenapovedan izbruh besa?

Ko se nad otrokom nabirajo oblaki in se približuje napad jeze, starši le s težavo ohranimo mirno kri. Zavedati pa se moramo, da je ravno to čas, ko nas otrok najbolj potrebuje. V nadaljevanju je predstavljenih nekaj napotkov, ki nam lahko pomagajo čim bolj konstruktiven odziv v teh čustveno napornih trenutkih, ko otrok popolnoma izgubi nadzor nad seboj:

• NADZORUJTE SVOJA LASTNA ČUSTVA, DA LAHKO OTROK IZRAZI SVOJA. Če zmoremo starši ohraniti mirno kri tudi v takih divjih trenutkih sporočamo otroku, da je varno kljub njegovim intenzivnim čustvom, ki ga navdajajo.
• SOČUTNO POSTAVITE MEJE: spustite se na otrokov nivo višine, položite roko okoli njegove rame, ga poglejte v oči in mu odločno in hkrati sočutno povejte npr.: »sedaj ni čas za piškote, ker bo kmalu kosilo«. Zagotovo bo to pri otroku sprožilo še stopnjevanje vedenjskega odziva.
• POSKRBITE ZA VARNOST VSEH UDELEŽENIH IN PREPOZNAJTE OTROKOVO JEZO: »vidim, da si zelo jezen/a ampak ne dovolim, da tepeš«.
• ČE JE OTROK JEZEN NAMESTO ŽALOSTEN, MU POMAGAJTE, DA PRIDE DO ČUSTEV ŽALOSTI NA NAČIN KONFRONTACIJE Z NJEGOVIM ODPOROM. Npr. »Ravnokar si vrgel/a igračo v muco. Igrače niso za metanje«. Otroka poglejte v oči. Ostanite mirni. Otrok bo ali se obrnil sram (ker ga je sram) ali pa vas gledal naravnost v oči (upor). Še enkrat naslovite njegovo jezo. »vidim, da si res jezen/a, ampak vseeno ti ne bom dovolil/a, da poškoduješ muco«. Otrok se bo vse težje soočal z težkimi čustvi, ki ležijo za jezo in ki se jih boji. Tako bo ali planil v solze (prebili smo obrambo, odlično) ali pa bo še naprej jezen.
• ČE JE OTROK ŠE DALJE JEZEN: ostanite povezani z njim. Nikoli ne pustite otroka, da se pomiri sam. S tem mu sporočate, da je ostal sam s svojimi »velikimi«, nenadzorovanimi čustvi, ki jih še ne zmore regulirati.
• DRŽITE OTROKA, ČE JE TO MOGOČE, DA VAS NE POŠKODUJE: če to ni mogoče, se ga samo nežno dotaknite. Če tudi to ni mogoče in če se vam otrok umika, beži stran mu vseeno povejte, da ste tu zanj in, da ga ne boste pustili samega v tem. Bližina odraslega veča občutek varnosti in hkrati spodbudi preboj čustev, ki ležijo pod jezo in od katerih želi v trenutku zbežati. Tudi če želi, da takrat odidete stran tega v resnici ne misli. Kajti ko se otroci pomirijo vedno rečejo, da v resnici niso želeli, da bi ostali sami.
• ČE VESTE KAJ JE OTROKA RAZJEZILO, TO NASLOVITE: »vidim, da si zelo jezen/jezna, ker ti oči ni dovolil pogledati še ene risanke«.
• USTVARITE OBČUTEK VARNOSTI: želite, da se otrok razjoče in s tem odplavi občutja ki so ga preplavila kot voda, ki umije rano. Skušajte čim manj govoriti med izbruhom, samo naslavljajte čustva, ki prihajajo iz otroka in povejte, da ste ob njem.
• NE VZEMITE OSEBNO BESED, DEJANJ, KI JIH V TAKEM STANJU NAREDI OTROK. Prav tako ni to čas primeren za učenje primernejšega vedenja, ker otrok ni v stanju racionalnega mišljenja.
• POMNITE, DA SE MOGOČE OTROK SOOČA Z NEČIM, KAR GA JE GLOBOKO PRESTRAŠILO ALI JE ZELO BOLEČE. Kadar se otrokovo telo čisti strahov, ki jih je dolgo tlačil, njegovo telo potrebuje gibanje. Energija, ki se je nakopičila med dogodkom, ki je otroka vrgel iz tira namreč ne izgine, temveč ostane nakopičena v telesu. Tako, da otrokov vedenjski odziv, ki morebiti zgleda kot »borba za življenje, ali nenadzorovano brcanje z nogami, rokami« predstavlja le zdravilen odziv telesa na ponovno doživljanje vzdraženja, ki ga je doživljal v prvotni situaciji in ga ni zmogel razrešiti. Dovolite otroku, da nakopičeno energijo sproži (seveda ob tem poskrbite za varnost).
• PO KONCU IZPADA OTROKU VSEENO POKAŽITE, DA GA SPREJEMATE, KLJUB VEDENJU, KI GA JE PREDHODNO IZKAZAL. Ko otrok preide vedenjski izbruh bo postal bolj fleksibilen v svojem vedenju, saj se bo osvobodil čustev, ki jih je moral tako dolgo zadrževati v sebi. Povejte mu, da ga/jo imate radi kljub izpadu.
• POMAGAJTE OTROKU OSMISLITI IZKUŠNJO. Ne gre za učenje primernejšega vedenja, ker otrok pač ni mogel nadzorovati čustev, ki so ga preplavila. Cilj je, da mu pomagate razumeti, da so ga prevzela čustva ampak, da je sedaj že mimo in, da je ok, da je izrazil svoja čustva. »Zelo si bil/a jezna, ko sem ti rekla NE… Postal/a si zelo besen/a in si vrgel/a svojo skodelico…Nato si začel/a jokati… Vse je vredu…Sem ob tebi, ko želiš izraziti svoja čustva.
• POČAKAJTE Z UČENJEM PRIMERNEJŠEGA VEDENJA. Med izbruhom otroku ne pridigamo in učimo kaj bi moral narediti. Otroku sporočimo, če njegovo vedenje ni bilo primerno oz. destruktivno šele, ko se je umiril.

Dragi starši ne pozabite, da objem lahko marsikaj premaga, spremeni in pomiri.

Včasih ga premaga katerakoli beseda, zato je dovolj že en sam objem.